Na Ledinah

Jesensko vreme nam ni naklonjeno.
Ta hladen september nisem mogel opraviti kakšnega konkretnega vzpona.
Ko se je le obetala malo lepša nedelja, sva z Bračičem takoj odrinila na ogled Jezerskega konca.
No, sonca ni bilo niti za vzorec, vseeno pa sva se uspela prebiti na Ledinski vrh.
Mrzlo je bilo za znoret, pihal je, megla pa je zakrivala čudovite severne stene Kamniško Savinjskih Alp. Precej hitro sva jo popihala z 1 kvadratnega metra velikega vrha, nadaljnji prehod čez greben na Veliko Babo pa sva morala prestaviti na boljše vremenske pogoje.
Zanimivo: med potjo sva srečala za cel avtobus pohodnikov, ki so se iz sončne Nove Gorice namenili na Rinke a so se šokirani nad vremenom morali napotiti samo do Jezerskega sedla in nato navzdol v Logarsko dolino.
Škoda, da v tem koncu sneg izgine najpozneje, tako da letos tu verjetno ne bom več hribolazil......

trojna krona Karavank

eden zadnjih lepih jesenskih dni. Z Bračičem sva se odločila za ogled še neraziskanega dela Karavank z izhodiščem na Zelenici. Že v nedeljo sva se poskušala povzpeti na Palec, pa sva zaradi megle obrnila. No, danes sva poleg Palca oblezla še Zelenjak (nemški vrh), in se na koncu povzpela še na Vrtačo, kar po bližnjici po grebenu. Za palec piše, da je pod vrhom plezanje 1 stopnje a ni bilo ne vem kaj; malo krušljivega kamenja in precejšnja strmina. Na Zelenjak sva se povzpela kar naravnost iz melišča, nekaj metrov prostega plezanja pa si na vrhu (najmanjši vrh kar sem jih videl do zdaj). Fotografije ne orišejo vseh lepot.....

Cerkniško jezero konec poletja

Zadnjo nedeljo v avgustu smo se potepali okrog Cerknice.
V avgustu je bilo kar nekaj dežja, zato smo upravičeno pričakovali vsaj nekaj vode. Jezero je bolj podobno nekakšnemu barju, bil pa sem prijetno presenečen nad obširnostjo celotnega območja z vsemi potmi in razglednimi točkami vred. Vsekakor je jezero vredno ogleda v vsakem letnem času posebej saj sem prepričan, da vsakič ponuja drugačno sliko. Sploh vzpon na Slivnico bi ponujal lep razgled na čarobno kraško polje. Nazaj grede smo se peljali tudi skozi Rakov Škocjan, ki pa zahteva celodnevni ogled po pešpoti, saj z avtom ne nudi dovolj zadovoljstva ob stalnem ustavljanju in vožnji po prašnih poteh.
Prepričan sem, da se bomo tja še vrnili, izlet pa priporočam vsakemu ljubitelju narave in krasa.

V središču Slovenije

Tokrat smo se se z družinico odpravili po poteh v okolici Litije.
Najprej smo se odpeljali v Vače, kjer smo (z nekaj težavami) našli in si ogledali najdišče vaške situle. Kraj je sicer lepo označen a razen nekaj tabel tam vseeno ni kaj videti. Vseeno predstavlja lep sprehod po gričevnati pokrajini z obširnim gozdom in majhnimi izvirčki potokov.
Ustavili smo se tudi pri geometrijskem središču Slovenije (GEOSS). Kraj je kar malo načičkan in označen ter urejen kot bi šlo za največjo slovensko znamenitost (urejenost okolice kaže, da državi ni škoda denarja za taka okranclana prizorišča).
V Šmartnem pri Litiji smo si ogledali impozantno neogotsko cerkev, ki se jo vidi že od daleč. Na srečo je bila odprta, tako da smo pokukali še v notranjost nato pa odhiteli do gradu Bogenšperg. Čas nas je že priganjal, zato smo se le sprehodili po lepo urejenem dvorišču in okolici gradu. Kar fletno...

V centru Kamniško Savinjskih Alp

Končno kolikor toliko lepa vremenska napoved za nedeljo.
Z Bračičem sva jo mahnila na Kamniško sedlo, nato pa pod Brano po grebenu na Tursko goro 2251 m.
Pot je kar zahtevna, večinoma po jeklenici in klinih. Preizkusil sem tudi novo čelado (ostala je cela:), čeprav so nama gamsi kar pošteno metali kamenje na glavo. Prvič sem tudi videl kozoroge v naravi (in to zelo blizu).
S Turske gore sva pot nadaljevala proti Rinkam 2453 m, kjer pa je pravzaprav le sprehod po puščavskem delu (Podi). Iz principa sva zlezla na vse tri Rinke ( štajerska, koroška in kranjska Rinka), čeprav prva komaj zasluži ime za svoj vrh. Nekaj utrujajoče hoje po meliščih malo kazi lep vzpon.
Hitro so se začele nabirati meglice, zato sva pohitela navzdol in komaj našla pot do bivaka pod Skuto v že presneto gosti megli. V dolino sva jo ubrala po najkrajši možni poti do avta pri izviru Kamniške Bistrice.
Tukaj velja omeniti, da je pot na Tursko goro ena bolj zanimivih v tem koncu.
Priporočam...

Dolina vseh dolin

Po letih dogovarjanj, pogajanj in odlašanja smo KONČNO odšli na izlet z veliko začetnico.
V poletnem času je Logarska dolina gotovo ena najlepših, na žalost pa tudi ena najbolj obleganih dolin v Sloveniji. Pot proti slapu Rinka zgleda kot procesija na Brezje.
V avgustu sicer ni višek vode, a še vedno deluje dovolj mogočno. Že na poti proti Logarski dolini smo se ustavili za ogled muzeja o Potočki Zijalki, čeprav bi bilo najlepše ogledati lokacijo v živo, kar pa znese kar nekaj kilometrov peš po poti navkreber kar pa je bilo malo preveč za naše boljše polovice.
Naužili pa smo se pogledov na Kamniške Alpe od zadaj ( nekaj še neosvojenih z moje strani), pa tudi žganci na planšariji pod Planjavo so bili odlični....
Tudi tu je ostalo še nekaj neraziskanih kotičkov, ki bodo počakali na naš naslednji obisk.

Dokončanje nedokončanega

Delno mi je uspelo.
Po prehojenem celotnem grebenu Košute, sem si res želel opraviti s tistim manjkajočim delom poti na koncu. Tolsta Košuta pravzaprav ni nič posebnega (2057 m). Vzpon nanjo je le malo strmejši sprehod, a posebnost sledi v nadaljevanju. Greben med Tolsto Košuto in Košutnikovim turnom je izredno zahteven posebej za naju z Bračičem, nevajenih plezalnih podvigov brez zaščite.
Vseeno sva poskusila. Začetek je bil obetaven kljub megli, ki je trmasto vztrajala ob grebenu. Proti koncu pa postane kar svinjsko, saj je potrebno preplezati nekaj navpičnih sten.
No, jaz sem se odločil da bom poskusil mimo najtežjega dela priti nekoliko nižje, ampak mi zaradi megle in pomanjkanja časa ni ravno uspelo ( dopoldan hrib, popoldan služba...), Bračič pa je vztrajal in po boju s skalovjem mu je tudi uspelo (borec:)